CTA / Tečaj kamišibaja - Slovenske učiteljice so se navdušile nad staro japonsko gledališko zvrstjo
Centro Teatro Animazione e Figure (CTA), deželno središče za animirano gledališče, ki ima sedež v hiši v Coroninijevi ulici v Gorici in ga vodi Roberto Piaggio, vsako leto prireja tudi tečaje za izobraževanje vzgojiteljic. Letos je k temu spadal tudi tečaj kamišibaj gledališča. Vodila sta ga priznana slovenska gledališka ustvarjalca, mojstra lutkarstva, Jelena Sitar in Igor Cvetko, ki sta pred petimi leti to posebno japonsko gledališko zvrst začela širiti tudi na Slovenskem. Sama sta že večkrat obiskala Japonsko in dodobra spoznala to gledališko umetnost, ki se je kot ulično gledališče najbolj razcvetela v 20. stoletju, in sicer v 30. letih, ko je veliko umetnikov izdelovalo risbe prav za to obliko pripovedovanja zgodb ob slikah. Takrat je bilo v Tokiu tudi do 3.000 predstav na dan. Namesto vstopnic so ljudje, ki so spremljali pripoved, kupili sladkarijo. V 50. letih prejšnjega stoletja, ko je televizija začela vstopati v hiše, je ta gledališka “zvrst” začela usihati, zdaj pa se spet uveljavlja. Kamišibaj (jap. kami: papir, šibaj: gledališče) je edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah. Slike-ilustracije so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Navadno je bil iz rdečkastega češnjevega lesa. Pripovedovalec pri pripovedovanju menjuje slike, ki prikazujejo ključne prizore iz zgodbe. Zdaj je ta zvrst, ki omogoča pripoved različnih žanrov, že kar uveljavljena tudi na Slovenskem, tudi zato, ker ne zahteva nič drugega kot omenjeni odrček, butaj, ki ima dvoje kril, tako da se ob koncu zgodbe zapre, in kakih od dvanajst do šestnajst risbic, ob katerih pripovedovalec razvija svojo zgodbo. Kamišibaj gledališče ima svoja pravila in zahteva poznavanje svojih zakonitosti, ne rabi pa veliko prostora za samo pripoved, zato je ta način pripovedovanja zgodb že zašel tudi med postelje v bolnišnicah.
Goriškega tečaja kamišibaj gledališča, ki ima svojevrsten čar, se je udeležila skupina dvanajstih učiteljic. Med temi so bile tudi Slovenke iz naših vrtcev Večstopenjske šole iz Gorice: Katerina Ferletič iz vrtca Sonček, Alessandra Posillipo in Valentina Tul iz vrtca Pikanogavička iz Štandreža, Vesna Buzin iz vrtca Kekec, Verena Čevdek in Vanja Batistič iz vrtca Ringaraja in Laura Hvalič iz vrtca Pikapolonica. Nekatere so se za to navdušile že ob začetku šolskega leta, ko so imele srečanje o tej temi. Omogočila jim ga je prof. Andreja Duhovnik v sklopu izobraževalnega tečaja. Od marca do maja pa so si pod vodstvom Jelene Sitar in Igorja Cvetka sledila štiri srečanja, na katerih so udeleženke spoznavale zgodovino, tehniko in vse, kar je treba vedeti o tej svojevrstni umetnosti pripovedovanja. Na zadnjem srečanju v maju so štiri slovenske udeleženke skupaj z italijanskimi kolegicami predstavile vsaka svojo pripoved. Same so narisale ključne prizore iz zgodbe in jo pripovedovale mentorjema Cvetku in Sitarjevi ter ostalim tečajnicam. Mentorja sta zelo pozorno spremljala pripovedi in ob koncu natančno razčlenila pripovedovanje zgodbe in povedala svoje mnenje, ki je bilo zelo spodbudno za vsako izmed njih. Še posebno pozornost sta namenila poetiki, ki je zaznamovala posamezno zgodbo in ilustracije. Pri tem sta pohvalila trud, ki so ga tečajnice vložile v svoje delo. Zdaj bodo svoje kamišibaj zgodbe lahko uporabljale pri delu z otroki. Tako bodo lahko otroci še sami ob poslušanju pravljice napravili obnovo v risbah in morda izdelali svoj butaj kar iz debelejšega papirja.
Katerina Ferletič je za svoj prvi “kamišibaj nastop” izbrala doberdobsko ljudsko pravljico v barvitem narečju, ki pripoveduje o zelo delavnem, spretnem krojaču, ki se prav nič ni zmenil za smrt, ko ga je kar nekajkrat obiskala, da ga odpelje s seboj. Namesto risbe je za upodobitev zgodbe izdelala kolaže in pri tem uporabila odrezke blaga, gumbe in pravo iglo, tako da je bilo vse zelo “konkretno”. In res učinkovito. Prepričljivo in duhovito je prikazala in podala svojo zgodbo o burji v tržaškem narečju (Il gigante e la bora di Trieste – Velikan in tržaška burja) Laura Hvalič. Tudi ona je bila deležna pohvale za risbe in tekočo pripoved. Povsem drugačen poetičen nadih se je prikazal pri risbah in zgodbi Valentine Tul, ki je razvila pravljico o tem, kako je miška našla robček. A sraka ji ga je ukradla. Po kar nekaj pustolovskih postojankah ji ga je vrnil veter, ki je miško nežno pokril z njim. Ljubka pravljica bo gotovo naletela na uspeh pri otrocih. Alessandra Posillipo pa je izbrala in izdelala poučno zgodbico o dveh zobkih, ki jesta preveč sladkarij, in o posledicah tega početja. Uporabila jo bo v sklopu zdravstvene vzgoje. Otroci si bodo gotovo bolj vestno čistili zobke!
Učiteljice so opravile res skrbno, zgledno delo vsaka s svojim pristopom do te gledališke zvrsti, upoštevajoč glavna pravila. Mentorja sta bila z njimi zelo zadovoljna. Njuno prizadevanje se je odlično obrestovalo! Učiteljice bodo odslej imele čudovit pripomoček za šolske ure, otroci pa bodo deležni zelo lepih trenutkov.
Iva Koršič
(Članek objavljen v Novem glasu dne 21. junija 2018)
