Spoštovani in spoštovane! Lepo pozdravljeni!
Štandreško slovensko osnovno šolo, ki nosi ime po naravoslovcu, pripovedniku in potopiscu Franu Erjavcu, obiskuje letos 63 učencev. Večina jih prihaja iz mešanih oz. italijanskih ali neslovenskih družin. Čisto slovenskih otrok je le za peščico. Vendar ni bilo vedno tako.
Če bi segli nazaj v čas, bi ugotovili, da je bil Štandrež pred stoletji in še po prvi svetovni vojni popolnoma slovenska vas, kjer so ljudje živeli od lastnih pridelkov. Tudi otroci so v tistih starih časih pomagali pri vseh domačih in kmečkih opravilih. Taka je bila pač navada in potreba. Kljub obveznemu šolanju, ki ga je avstrijska uprava uvedla leta 1774, in ki je predvidevala šolsko obveznost od 6. do 12. leta, je bila nepismenost zelo razširjena. Ko pa so se nekateri premožnejši kmetje začeli zavedati, da če ne znaš pisati in brati, ne prideš nikamor, so začeli svoje otroke pošiljati v šolo. V njej so se njihovi otroci naučili pisati in brati ter računati.
Počasi je v šole začelo zahajati vedno večje število učencev, saj so se tudi revnejši kmetje začeli zavedati, kako je važno, da si pismen.
V Štandrežu, kjer so prvo ljudsko šolo ustanovili leta 1856 in jo dogradili leto kasneje blizu Pilošča, je vanjo prvo leto zahajalo 116 otrok: 60 dečkov in 56 deklic, ki so se pridno učili brati in pisati v svojem maternem jeziku: po slovensko, ker so bili vsi slovenske narodnosti! Prvi učitelj štandreške šole, Jožef Komavec, ki je pokopan prav na štandreškem pokopališču, je sam učil vse te otroke, ker je bila v Štandrežu takrat enorazrednica.
Število otrok na štandreški šoli je stalno naraščalo. Zato so se leta 1878 štandreški starešine odločili, da bodo v vasi zgradili novo šolsko poslopje in sicer v središču vasi blizu cerkve, kjer stoji še danes. Gradnja poslopja se je sicer zavlekla in je šola bila zgrajena šele proti koncu devetnajstega stoletja. Vendar je tudi takrat vsako leto obiskovalo šolo okrog 250 slovensko govorečih učencev in učenk.
Štandreška šola je tako delovala že celih 59 let, ko se je razdivjala prva svetovna vojna in je štandreško prebivalstvo moralo v begunstvo, ker je bilo življenje v domačem kraju zaradi bližine frontne linije prenevarno.
Med prvo svetovno vojno je bil porušen večji del vasi. Tudi šolsko poslopje je bilo hudo poškodovano. Zato so šolske oblasti po vojni šolo obnovile in leta 1921 je štandreško šolo obiskovalo 340 učencev, ki so bili razdeljeni v štiri razrede.
Žal je to spodbudno obdobje trajalo le malo časa. Le par let zatem je namreč nastopil fašizem in leta 1926 se v štandreški osnovni šoli ni več govorilo v maternem jeziku. Naši otroci so se v šoli morali kar naenkrat učiti vse v jeziku, ki ga niso poznali, ker jim je bila italijanščina takrat tuj jezik. Njihov materni jezik, slovenščina, jim je bil popolnoma prepovedan. To obdobje je trajalo več kot 20 let, ko je bila narejena nepopravljiva škoda za naše ljudi. In še kasneje, po drugi svetovni vojni, ko je obdobje fašizma že minilo, je ta še vedno stegoval svoje dolge lovke in silil naše ljudi, da niso smeli svojih otrok vpisovati v slovenske šole, drugače bi jim odvzeli državljanstvo ali pa bi izgubili svoje delovno mesto. Zato je v slovenskih šolah bilo takrat vedno manj otrok.
Ampak, hvala Bogu, so se po vojni razmere izboljšale. Marsikdo izmed naših ljudi je namreč trmasto vztrajal na svojem in ni popustil. Njim je materni jezik kljub vsem pritiskom veliko pomenil in želeli so ga na vsak način ohraniti. Posebej moramo tukaj izpostaviti domače župnike, ki so za časa fašizma, vse do njegovega padca leta 1943 zbirali otroke v zakristiji, da bi jih učili verouk, zraven pa tudi peti, pisati, brati in recitirati po slovensko.
Zato naše šole niso izginile, pač pa so se ohranile in se počasi razvile v te, ki jih imamo danes. Našim vztrajnim in trmastim prednikom moramo biti hvaležni za ta pogum.
Tako se je ohranila tudi šola v Štandrežu. In ker šola ni imela še svojega imena, so se v 70. letih prejšnjega stoletja učitelji in starši otrok, ki so šolo takrat obiskovali, odločili, da jo bodo poimenovali po pisatelju Franu Erjavcu. Zakaj pa prav po njem?
Zato ker je neizmerno ljubil naravo in o njej tudi pisal v časih, ko ni nihče drug tega počel.
Poleg tega pa je kasneje tudi živel in deloval v naši Gorici. Ko je namreč na Dunaju dokončal študij kemije in prirodopisa, se je želel čim prej vrniti domov, v domače slovenske kraje. Ni mogel kar tako pozabiti na svoje korenine. Na vsak način je hotel domov. To se mu je končno uresničilo leta 1871, ko mu je uspelo priti za učitelja v našo Gorico. V Gorici je torej živel in deloval, se poročil in imel otroke. V Gorici je tudi umrl leta 1887, ko je bil star 53 let in na goriškem pokopališču je tudi pokopan.
Zaradi njegovih zaslug na področju naravoslovja in literature so se zato v Štandrežu odločili, da bodo našo osnovno šolo poimenovali prav po njem. Kajti njegove zgodbice o živalih so bile napisane na tako lahkoten in prijeten način, da so jih lahko brali tudi otroci. In ker so navadno otrokom živalce zelo všeč, je bila izbira njegovega imena za našo šolo čisto na mestu. Pa ne samo zaradi tega. Pisal je po slovensko, živel v naši Gorici in delal za naš narod. Zato je bilo naravno, da so se v Štandrežu odločili zanj.
Mimogrede: kot sem povedala na začetku, obiskuje naše vrtce in šole veliko neslovensko govorečih otrok, ki se počasi in vztrajno učijo slovenščine. Zanimivo pa je, da ko preberemo njihove priimke ali se pozanimamo po njihovih dedkih in babicah, presenečeno ugotovimo, da so ti naši šolarji pogostoma potomci tistih otrok, ki so nekoč obiskovali naše šole. Časi so se, hvala Bogu, spremenili in ljudje se dandanašnji zavedamo, da je poznavanje jezikov in jezika soseda nasploh velika dragocenost in bogastvo, ki odpira in plemeniti našo kulturno razsežnost, kar je dandanes marsikomu nezanemarljivo oz. nezamenljivo. Za nas učitelje je to velik izziv, a je prav in dobro, da se to dogaja. Naše šole so s časom postale most med obema tu živečima narodoma in naši učenci so nosilci tiste kulturne odprtosti in medsebojnega sprejemanja, na katerih temelji evropska prihodnost. Na mnoga leta, slovenska šola!
Simon Komjanc
Personale tecnico